Vrbe so nedvomno prve, ki privabijo že konec marca ob lepem sončnem vremenu trume nabiralk. Med njimi je najpomembnejša bela vrba, saj zraste v pravo drevo in lahko v svoji krošnji gosti na tisoče čebel. Družine v tem času ponavadi še niso povsem razvite, zato paša na njej pospeši zaleganje matic. Vrbe so dvodomne rastline, kar pomeni,da imajo nekatera drevesa oz. grmi samo moške, druga pa ženske cvetove. Prvi nudijo obiskovalkam pretežno pelod, druga pa medičino.Kadar govorimo o dobri medeni letini, je to ponavadi takrat, ko obilno medi gozd oz. kadar se pojavlja mana na smreki ali jelki. Vendar pa imamo še vrsto rastlin, ki bolj ali manj intenzivno cvetijo vsako leto in ki zagotavljajo dokaj redno čebeljo pašo. Na njihovih cvetovih nabirajo čebele nektar in cvetni prah.

Vrbam sledijo divje češnje in nekoliko kasneje hruške in jablane. Na Goriškem je bilo nekdaj toliko češenj, da so čebelarji občasno točili češnjev med. Ker je ta drevesna vrsta zanimiva tudi v lesni industriji, ponekod gozdarji sadijo divje češnje na gozdne parcele, zato postaja bera na tej rastlini vedno bolj pomembna.

Nekaj podobnega velja za gorski ali beli javor. Zadnja leta čebelarji točijo čist javorjev med, delež te drevesne vrste v gozdovih pa se povečuje. Po eni strani zato, ker je veliko povpraševanje po njegovem lesu in ga gozdarji pospešujejo, po drugi strani pa zamenjuje jelko na gozdnih rastiščih. Slednja marsikje umira zaradi kislega dežja, gorski javor pa je proti onesnaževanju okolja izredno odporen. Ne pojavlja se v strjenih sestojih kakor na primer bukva ampak le posamično, vendar v nekaterih predelih Slovenije več kakor v drugih. Od tod tudi krajevna imena kakor Javorniki, Javorje in podobno.

V aprilu cvete na gnojenih travnikih regrat. V sosednji Italiji in v Nemčiji točijo čist regratov med. Pri nas je za enkrat bolj pomemben kot razvojna paša. Pač pa bi lahko točili med na oljni ogrščici ali repici, kakor jo čebelarji običajno imenujejo, če bi jo sejali na večjih površinah.

V prvi polovici maja se razcvete na Primorskem, malo zatem pa še v Prekmurju, robinija ali neprava akacija. To je ena najbolj medovitih rastlin, kar jih je pri nas, saj donosi 5 in več kilogramov na dan niso nobena redkost, če je le vreme ugodno. Zgodnje pomladanske pozebe negativno vplivajo na njeno kasnejše medenje, čeprav rastlina na videz ni bila prizadeta. Čebele v dobrih vremenskih razmerah napolnijo medišča v enem tednu. Madžari so vzgojili selekcije, ki cvetejo nekoliko kasneje in tudi medijo bolje od navadne robinije. Škoda,da pri nas niso kaj dosti razširjene.

Naj pomembnejša poletna paša je pri nas na lipi in pravem kostanju. Prva je v večjih sestojih zastopana v dolini Soče in na Kočevskem, drugi pa v Posavju, na Gorjancih in na Štajerskem. Marsikje sta obe drevesni vrsti mešani, zato je med po končanem cvetenju bolj ali manj grenak, kar zavisi od deleža kostanjevega nektarja. Za čebelarstvo je pomembnejša malo listna lipa od veliko listne. Paša na obeh rastlinah je zaradi ustaljenega vremena konec junija dokaj zanesljiva in ponekod obilna.

Po končanem cvetenju lipe začne poletna vročina s sušo, ko presahnejo pašni viri. Samo na močvirnih travnikih in planinskih pašnikih še vedno kaj cvete. Čebelarji krmijo, da bi matice ne prenehale zalegati, v avgustu pa že dopolnjujejo zimske zaloge. V septembru, če je dovolj toplo, obiskujejo čebele cvetoči bršljan, ki postreže z medičino in cvetnim prahom. Sezona je tako končana in čebele so pripravljene na zimski počitek.

Franc Šivic