Kakor vsako leto, smo tudi letos organizirali izlet oz. strokovno ekskurzijo z namenom, da si ogledamo kako čebelarijo še v drugih krajih naše prelepe Slovenije.
Tako smo si izbrali za ogled čebelarstvo Lučka, ki stoji v neposredni bližini Kobarida.
Ker je to kar precej oddaljeno od Velenja, smo se že zgodaj odpravili na pot, ki nas je vodila najprej po avtocesti do Logatca, nato pa smo zavili v smeri Idrije. Cesta je zelo ovinkasta ampak tudi slikovita.
Ker do Kobarida nismo imeli uradnega vodiča, je čas čudovito zapolnil gospod Martin Pustatičnik, ki nam je zelo natančno in čustveno orisal čas 1. svetovne vojne v Posočju in še popestril z Gregorčičevo pesmijo SOČI, v kateri je pesnik že preroško napovedal težke in krvave boje v celotnem Posočju.
Prav tako je čudovito opisal samo življenje in delo Simona Gregorčiča, goriškega slavčka. In tako smo kar hitro prispeli v Kobarid. Najprej smo se ustavili pri bencinski črpalki, kjer smo pomalicali, kar smo pripeljali s sabo, bilo je slastno in se je prav prileglo.
Potem pa nas je že pričakala gospa Darja, ki je prevzela vodenje po Kobaridu.
Najprej nam je v glavnih obrisih opisala kraj Kobarid in bližnje kraje, nato pa smo se zapeljali skozenj in pod čudovitim lipovim drevoredom nadaljevali pot do čebelarstva Lučka, katerega vodita zakonca Marija Sivec in Dušan Žunko. Gospa Marija je bila lani nominiranka za Slovenko leta. Sicer pa Marija z možem vodi veliko čebelarstvo, kjer čebelari z okoli 500 družinami. Pridelujejo med, vzrejajo matice in prodajajo čebelje družine.
Gospa Marija je bila pred nekaj leti tudi svetovalka pri nasvetih v Slovenskem čebelarju in je tudi nam zaupala veliko koristnih in uporabnih nasvetov za boljše čebelarjenje.
Čebelarijo z različnimi panjskimi sistemi, videli smo njihov kobariški panj, v katerem lahko posadi 18 satnikov, je 70 cm dolg, 20 cm visok in 30 cm širok, le ta je bil zelo primeren za prevoze na pašo.
Čebelarijo sicer na več različnih krajih a mi smo si ogledali le tega. Njeno prepričanje je, da je prihodnost čebelarjenja v trietažnih panjih, medtem , ko nakladni panji po njenem mnenju niso tako zelo primerni , AŽ panji pa so tudi za njih dobra stara klasika.
Po ogledih smo lahko z njo izmenjali koristne nasvete in napotke.
Nato smo se vrnili v Kobarid, kjer smo se z vodičko peš podali do italijanske kostnice z cerkvijo sv. Antona. Tu je obeleženo več kot 7.000 italijanskih vojakov, ki so izgubili življenje v 1. svetovni vojni.
V samem Kobaridu smo si ogledali Kobariški muzej – pretresljivo pričevanje v slikah in ostankih vojaških rekvizitov in drugih predmetov iz 1. svetovne vojne, kjer človek ne more ostati neprizadet , z eno in edino mislijo, da se to ne bi nikoli ponovilo.
Ob koncu obiska se je čas že krepko obrnil proti popoldne, tako, da smo se morali kar hitro posloviti
od Kobarida in prijazne gospe Darje ter nadaljevati pot ob Soči proti Bovcu. Na poti smo občudovali slikovito pokrajino, ki nudi izjemne razglede na visoke gore, na KRN, ki je bil odet v prvi sneg in ki je najbolj priljubljena gora prebivalcev Posočja, obenem čudoviti pogledi v kanjone smaragdne Soče. V kraju ŽAGA se lepo vidi mogočen slap Boka, ki privre izpod Kanina, še malo naprej pa smo dospeli do našega gostišča ŽVIKART, kjer smo se dobro in obilno podkrepili z kosilom.
Nato smo nadaljevali pot proti Bovcu, ki prav tako nudi razglede po visokih gorah Kanina, Rombona, Baškega Grintavca in v daljavi že delno Jalovca, le Triglav je bil v megli pa še drugih, res vse skupaj izgleda zelo mogočno.
Bovec smo samo prevozili in pot nadaljevali po dolini Koritnice najprej do trdnjave Kluže, kjer smo se ustavili toliko, da smo občudovali 60 m globok kanjon reke Koritnice in ogled same trdnjave, ki je bila mogočna utrdba že v času francoske zasedbe tega ozemlja.
V nadaljevanju smo se peljali mimo vasi Log pod Mangrtom, ki jo je leta 2000 prizadel ogromen zemeljski plaz, in s tem zelo spremenil podobo kraja. Nato nas je pot vodila naprej na prelaz Predel, kjer smo zapeljali na italijansko stran in nadaljevali mimo izredno lepega ledeniškega Rabeljskega jezera, kraja Rabelj, ki je skoraj v celoti opustel in nato mimo Fužin proti Sloveniji skozi Rateče, Kranjsko goro, Jesenice in po avtocesti proti domu, kamor smo prispeli v poznih večernih urah.
Vreme za letošnji izlet nam je bilo zelo naklonjeno, saj je bila tista sobota prva brez dežja po nekajdnevnem nenehnem deževju.
Vsem udeležencem hvala za udeležbo, družbo in dobro voljo. Po mnenju večine je bil izlet dobro organiziran s prav tako dobro izbrano traso.
Prav je, da se ob tej priložnosti najlepše zahvalimo gospodu Francu Bačovniku, ki je dal pobudo za opisano traso in organiziral celotni potek izleta.
Pripravila Fanika Grošelj
Nekaj fotografij iz izleta si lahko pogledate tukaj. Fotografije je prispeval Jaka Grošelj.